Trije evropski orožarji skupaj v boj za prostor na nebu

Evropa si prizadeva za strateško avtonomijo, tudi v vesolju. Tam vse pomembnejšo vlogo igrajo sateliti v nizkozemeljski orbiti (low Earth orbit – LEO), kjer prednjači ameriški Starlink. Trije velikani evropske obrambne industrije zdaj skušajo združiti moči, da bi tekmovali tako z Elonom Muskom kot s hitro rastočimi konstelacijami iz Kitajske.

Gre za projekt Bromo, imenovan po enem najbolj aktivnih vulkanov v Indoneziji. V projektu sodelujejo evropski letalski in obrambni koncern Airbus, francosko obrambno podjetje Thales in italijanski Leonardo. Tri podjetja bi združila svoje trenutne proizvodne zmogljivosti s sateliti v skupno podjetje.

Thales bi s svojo vesoljsko divizijo Thales Alenia Space prispeval napredne komunikacijske platforme. Leonardo prinaša nišno strokovno znanje na področju optike in vesoljske elektronike. Airbusova vesoljska divizija pa bi dobavljala vse od izstrelitvenih struktur do ohišja satelita.

Do prvega dogovora še letos

S to zasnovo projekt sledi zgledu izdelovalca raket MBDA, ki je prav tako skupno podjetje treh evropskih orožarjev, in sicer Airbusa, Leonarda in britanskega BAE Systems, v katerem so družbeniki leta 2001 združili svoje zmogljivosti proizvodnje raket. Airbus in BAE Systems imata v MBDA vsak po 37,5-odstotni delež, Leonardo pa 25 odstotkov.

Glavni izvršni direktor Leonarda Roberto Cingolani je že julija lani potrdil, da med tremi deležniki potekajo pogovori glede vseevropskega vesoljskega podjetja. Sedaj je skorajšnji dogovor o projektu Bromo za italijanski časnik Corriere della Sera potrdil tudi Michael Schöllhorn, direktor vesoljskega in obrambnega sektorja pri Airbusu.

“Verjamem, da bo do podpisa prvega sporazuma prišlo še v letu 2025,” je dejal. Kot je pojasnil, vzpostavitev takšnih operacij zahteva dvostopenjski proces, ki sestoji iz okvirnega dogovora in podpisa končnega sporazuma.

Tekma za nizkozemeljsko orbito

Medtem ko je Starlink, ki deluje v okviru Muskovega podjetja SpaceX, od prve komercialne izstrelitve leta 2019 hitro razširil svojo mrežo satelitov v nizkozemeljski orbiti (od 160 do 2 tisoč kilometrov od Zemlje), so se evropski ponudniki satelitskih storitev tradicionalno osredotočali na večje in precej dražje satelite v bolj oddaljeni geostacionarni orbiti (več kot 35 tisoč kilometrov neposredno nad ekvatorjem).

Sateliti LEO v primerjavi z geostacionarnimi nudijo nižjo latenco, hitrejši prenos podatkov in boljšo povezljivost, poleg tega so manjši, kar pomeni cenejšo in hitrejšo proizvodnjo ter lažjo in hitrejšo menjavo v primeru okvare. Toda mnoge države so sumničave glede odvisnosti od tujih, zlasti ameriških ponudnikov, sploh ko gre za obrambne aplikacije. Ponudnik lahko storitev namreč onemogoči.

To tveganje se je izostrilo februarja letos, ko so ZDA opozorile Ukrajino, da bi lahko ostala brez Starlinka, če Washingtonu ne omogoči dostopa do kritičnih surovin. Ukrajina se od ruske invazije februarja 2022 zanaša na Starlink za povezljivost na bojišču.

Kot v analizi piše britanski Inštitut za mednarodne in strateške študije (IISS), je prostor v nizkozemeljski orbiti omejen, ni pa reguliran. To ponuja prednost prvemu gibalcu, ki je v tem primeru Starlink, saj bi sčasoma lahko postalo prenevarno pošiljati nove satelite v orbito. Pojav konkurenčnih mega-konstelacij namreč poraja tveganje tako imenovanega Kesslerjevega sindroma, ko bi med številnimi sateliti v orbiti prihajalo do trkov, kar bi povzročilo verižno reakcijo, celotna omrežja pa bi postala neoperativna.

Kitajska lovi priključek

Starlink je doslej vzpostavil mrežo nekaj več kot osem tisoč satelitov, načrtuje pa jih okrog 12 tisoč, z možnostjo kasnejšega povečanja na več kot 40 tisoč. V ZDA s Starlinkom tekmuje spletni trgovec Amazon s projektom Kuiper, ki je aprila letos izstrelil prvih 27 satelitov, načrtuje pa omrežje s približno 3.200 sateliti.

Hitro priključek lovi tudi Kitajska s tremi projekti, ki so pod državnim nadzorom ali prejemajo državno pomoč. Leta 2021 je državna družba China Satellite Network Group napovedala konstelacijo Guowang (kar pomeni nacionalno omrežje), ki jo bo sestavljalo 13 tisoč satelitov. Decembra lani je v vesolje poletelo prvih deset. Letos se je zvrstilo še osem izstrelitev, kar skupno število dviga na 81 satelitov. Kratkoročni cilj je 400 satelitov do leta 2027.

Družba Shanghai Spacecom Satellite Technology (SSST) medtem gradi omrežje Qianfan (znano tudi kot Tisoč jader) s 15 tisoč sateliti in je doslej izstrelila 90 satelitov. To omrežje stremi k širitvi v tujino, saj ima že zagotovljene pogodbe z državami, kot so Brazilija, Malezija in Tajska. Tretji projekt Honghu-3 stremi k vzpostavitvi konstelacije z 10 tisoč sateliti.

Satelite v nizkozemeljsko orbito prek svoje vesoljske podružnice Geespace pošilja tudi kitajski proizvajalec avtomobilov Geely, ki do konca leta cilja na konstelacijo 64 satelitov, imenovano Geesatcom. Z njimi bo doseglo globalno pokritost, z izjemo polarnih regij. Trenutno jih ima v orbiti 51, je podjetje sporočilo pred nekaj dnevi.

Več evropskih projektov

Projekt Bromo ni edini satelitski projekt, s katerim Evropa zasleduje strateško avtonomijo v vesolju. Njen paradni konj v nizkozemeljski orbiti je Eutelsat OneWeb, ki ga IISS prišteva med tri vodilne tekmece na področju, poleg Starlinka in Qianfana.

Britanski OneWeb je februarja 2019 – še pred Starlinkom – izstrelil prvih šest satelitov za nizkozemeljsko orbito, a ga je morala leta 2020 pred stečajem rešiti britanska vlada v sodelovanju z indijskim konglomeratom Bharti Global. Leta 2023 se je vesoljski start up združil s francoskim ponudnikom geostacionarnih satelitskih storitev Eutelsat in dokončal svojo konstelacijo 648 satelitov. Sedaj pokriva 37 evropskih držav, večino ZDA in Kanade, Tajsko in Maroko.

EU medtem vzpostavlja avtonomno večorbitalno satelitsko omrežje s projektom IRIS² (Infrastructure for Resilience, Interconnectivity and Security by Satellite, angl.). S proračunom v višini 10,5 milijarde evrov, od tega 6,5 milijarde evrov javnih sredstev, bo projekt v nizkozemeljsko in srednjezemeljsko orbito (MEO) izstrelil 290 satelitov, ki bodo služili vladnim storitvam in komercialnim aplikacijam, kot so krizno upravljanje in povezljivost podeželja.

Sistem bo gradil konzorcij SpaceRISE, ki ga tvorijo trije domači ponudniki geostacionarnih satelitov Eutelsat, Hispasat in SES. V vlogi podizvajalcev sodeluje še več evropskih podjetij, med njimi tudi Airbus Defense and Space in Thales Alenia Space. Omrežje naj bi začelo delovati leta 2027. Evropska komisija je 12-letno koncesijo konzorciju podelila decembra lani.

Odpuščanja v vesoljskem sektorju

V evropskem vesoljskem sektorju, tudi pri partnerjih v projektu Bromo, medtem v zadnjem času prihaja do odpuščanj.

Airbus je lani napovedal načrte za zmanjšanje števila zaposlenih v obrambni in vesoljski diviziji za dobrih dva tisoč delovnih mest. Pri tem podjetje navaja “kompleksno poslovno okolje, zlasti v segmentu vesoljskih sistemov, kjer so bili v letih 2023 in 2024 zabeleženi znatni finančni stroški.” Evropski velikan je lani s posli v obrambi in vesolju ustvaril dobrih 12 milijard evrov, kar je 17 odstotkov celotnih prihodkov podjetja. Po poročanju tujih medijev samo z vesoljskimi posli ustvari dve milijardi evrov letno.

Zaradi svoje specifične strukture kot evropski konzorcij ima vesoljski in obrambni sektor Airbusa sedež v Münchnu, proizvodnjo pa razpršeno med Francijo, Španijo in Združenim kraljestvom. Kot pomemben zaposlovalec v vseh državah obljublja, da bodo rezi delovne sile temeljili na prostovoljnih odhodih. Odpuščanja so sicer del širšega prestrukturiranja vesoljske divizije v bolj učinkovito organizacijo, sodeč po lanskem finančnem poročilu.

Tudi francoski Thales je marca lani ob objavi poslovnih rezultatov za leto 2023 napovedal zmanjšanje števila zaposlenih za 1.300 mest v svoji vesoljski diviziji, pri čemer so navajali “strukturno nižje povpraševanje”.